Člani

V Rotary klubu Ljubljana je 51 aktivnih članov in 9 častnih članov. Predsednik kluba v letu 2023/24 je Blaž Šterk.

Prijatelj Boris Grosman je bil dolgoletni član našega kluba. Ostaja nam spomin na skupne poti, na vrtenje po plesišču Velikega rotarijskega plesa, na številne pogovore in modre nasvete, ter iskrive oči, že od mladosti.

Miha Dobrin

“Pride čas, ko ni več časa”. To je Boris zapisal v družinski osmrtnici. Sedaj je ta čas prišel zanj.  Zgubili smo veterana našega rotarijstva. Ohranimo ga v trajnem spominu in se spominjajmo, kar nam je dal kot prijatelj,

Edo Pirkmajer

Boris mi bo vedno ostal  v spominu, kot Rotarijec in Človek, zapisan z velikimi črkami. Vedno sem bil vesel srečanj z njim.

Edvard Svetlik

Dragi Boris,

najine poti so se prvič križale leta 1975, ko sva postala z Igorjem sošolca, z mojimi starši pa ste se poznali še prej.

Vedno sem te dojemal kot gospoda z veliko začetnico.

Naključje je hotelo, da si bil ti član komisije za sprejem novih članov v Rotary klub Ljubljana, ko ste sprejemali mene (takrat je bil postopek malo drugačen….) in moral sem se priti predstaviti v gostišče Grm. Ne bom pozabil tvojega stavka….ah tega pa že dolgo poznam, bo kar v redu…..

Tudi v poznejših letih, ko smo se v klubu in izven njega družili, si bil vedno rahlo zadržan, a vedno benevolenten.

Vedno si našel kanček modrosti, ki si jo delil z nami in to ti je dajalo neko moč, da so tvoje besede zvenele vedno lepo.

Sedaj boš počival ob svojem Igorju, spomin na vaju pa bo vedno živel med nami!

Počivaj v miru,

Aleš Jenčič

Boris se je poslovil, ostal pa bo med nami. Pridružil se je klubu v prvih letih delovanja in veliko pripomogel, da smo v kriznih trenutkih ostali prijatelji in popeljali klub v pravo smer. Bil je človek izbranih besed, premišljenih reakcij , širokih pogledov in predvsem dober prijatelj. Veliko smo se lahko od njega naučili. Res pravi rotarijec. Hvala ti dragi Boris za vse prijetne trenutke, ki smo jih skupaj doživeli.

Tone Glavan

Ko začnemo govoriti o nekom v pretekliku, je vedno boleče, predvsem za bližnje.

Ko sem pred devetimi leti imela čast TEBI, eminentnemu kolegu Borisu Grosmanu, nekdanjemu predsedniku Odvetniške zbornice Slovenije, in številnemu občinstvu na tradicionalnem Dnevu slovenskih odvetnikov, izreči besede hvaležnosti slovenskega odvetništva – govor ob podelitvi plakete dr. Danila Majarona, največjega priznanja v odvetništvu, ki si jo takrat prejel, mi je bilo precej lažje kot danes tu. Kakšne ovacije, zaslužen aplavz, za tvoje dolgoletno profesionalno delo kot odvetnik in požrtvovalne aktivnosti za našo zbornico!

Danes ostaja globoka tišina in solza za kolegom in prijateljem, lepi spomini in nepozabni trenutki. Imela sem to čast, da sem te od ranih dni poznala na oba načina. Najprej tesni družinski prijatelji, potem še bližnji kolegi. Ti si nam vsem bil profesionalni vzornik, s posebnimi zaslugami za razvoj slovenskega odvetništva ter njegove samostojnosti in neodvisnosti kot ustavne kategorije. Vedno vsestransko poklicno aktiven, v dobro svojih klientov in v spoštovanje vseh deležnikov v pravosodju. Vedno si visoko strokovno, etično in odgovorno zastopal svoje stranke in skrbno negoval kolegialnosti, dvigoval naše strokovno znanje, tudi z vzgojo in skrbjo za strokovni ter etični razvoj odvetniškega podmladka. Nenazadnje si tudi vsa ta dolga leta v odvetništvu predano gojil stike in ugled slovenskega odvetništva v evropskem in mednarodnem prostoru nasploh, na mnogih kongresih in forumih. A vedno skromen. Vzor plemenitega odvetnika.

Naš uspeh in naš status je odvisen od nas samih, našega dela, našega odnosa do strank, odnosa do oblasti, predvsem pa tudi od našega spoštovanja ne samo kodeksa poklicne etike pač pa tudi povsem običajnega bontona, katerega več kot nobel Gospod si bil. Tudi v časih, ko je bilo modernejše biti tovariš.

Velik odvetnik, resnično z veliko začetnico, klasično izobražen, kakršnih ni več. Mojster poklica, ki si mu bil predan od pripravniških časov naprej, a z življenjem, ki ti nikakor ni prizanašalo, ne pri zdravju, ne pri najhujših izgubah, ki lahko doletijo človeka. Izguba sina edinca. Znal si tudi jokati in tega nisi skrival. Pet let nazaj si potožil, da edino, kar te še drži pri življenju, je misel na vnuka Marka, ki mu hraniš sedež v pisarni. Pa si res dočakal. Marcovo diplomo in magisterij cum laude in še kaj. A vse teče, vse se spreminja, neki povsem novi časi bodo prinesli bržkone nova spoznanja in nove poti.

Če samo strnem tvojo bogato poklicno pot.
Boris Grosman, predsednik in dolgoletni član zborničnih organov in nosilec pomembnih funkcij v zbornici (dolgoletni podpredsednik), kmalu po diplomi 1961 na Pravni fakulteti v Ljubljani si stopil na pot odvetništva, utrjenega z večimi generacijami tvojih znanih odvetniških prednikov (po materini liniji peta generacija odvetnikov, po očetovi pa tretja…. Grosmani in Ahačiči), najprej kot odvetniški pripravnik, kot odvetnik pa vpisan v imenik odvetnikov v letu 1965. Tudi v zbornici predano opravljal številne odgovorne funkcije praktično od pripravniških časov dalje, med drugim mnoga leta v upravnem odboru, kjer si skrbel in bil znan kot velik poznavalec odvetniške tarife, pokrival pa tudi druga področja. Podpredsednik zbornice od novembra 1995 do konca oktobra 1999. Kot predsednik odvetniške zbornice Slovenije v obdobju 2000 do 2003 si se zelo uspešno prizadeval za ugled odvetništva v družbi. To so bili res povsem drugi časi. Ko si zavrtel telefon in na drugi strani dobil ministra, predsednika Vrhovnega sodišča ali predsednika države. Ker si užival visok ugled in spoštovanje, ki si ga več kot zaslužil. Poglobil si mednarodne stike naše zbornice in dosegel, da smo uveljavili v tem obdobju sodobno in dobro odvetniško tarifo. Pod tvojim vodstvom se je začelo tudi konstantno izobraževanje odvetnikov na odvetniški šoli, ki se nadaljuje s stalnim usposabljanjem vseh članov zbornice na vseh področjih prava v okviru Odvetniške akademije. Vedno si si prizadeval za to, da bi bila naša zbornica popoln servis za naše odvetnike in se tudi strokovno profesionalizirala. Kot si nekoč rekel, lahko priljubljenost odvetništva v družbi in pravi položaj povečamo le sami s kvaliteto našega dela, korektnim zastopanjem in odnosom do strank ter tudi institucijam, pred katere stopamo. Vedno je bila afirmacija odvetništva in razvijanje kolegialnosti ter skrb za vzgojo in strokovni dvig podmladka v odvetništvu tvoja prioriteta. Za tabo ostaja praznina.

Boris Grosman je nenazadnje tudi dobitnik najvišjega hrvaškega odvetniškega priznanja, plakete dr. Ivo Politeo.

V imenu vseh prijateljic in prijateljev, kolegic in kolegov odvetnic in odvetnikov, predsednika in obeh podpredsednikov Odvetniške zbornice Slovenije ter osebja zbornice, tudi v svojem osebnem imenu in imenu moje družine, izrekam srčno in globoko sožalje vnuku Marku, snahi Renati, sopotnici Margareti Zakonjšek Rupnik in vsem ostalim sorodnikom.

Alenka Košorok Humar, Predsednica Ljubljanskega območnega zbora OZS, Članica Upravnega odbora OZS, Direktorica odvetniške akademije OZS, članica in bivša predsednica Inner Wheel Cluba Ljubljana.

Dragi rotarijski prijatelji,

Med prazniki v četrtek 28.4. nas je zapustil  Karl Kuzman. Posledice demence so ugasnile njegovo življenje.

Že nekaj let je bolehal za demenco in njegov zadnji obisk v našem klubu je bil v času mojega predsedništva leta 2018, ko je povedal nekaj rotarijskih anekdot in bil ponosen na svoje članstvo v klubu. Umrl je v družinskem krogu v 79. letu starosti.

Prijatelj Karl je bil 21. predsednik RC Ljubljana v letu 2000/2001 in je nekdanji dekan ljubljanske fakultete za strojništvo.

Spoznal sem ga leta 2010, ko me je kot mladega člana prosil, če bi prevzel vodenje klicnega centra za Miklavževe koncerte. Bil je ponižen v svojem delovanju, poskrbel za vse, da so klubski projekti kot je Miklavžev koncert tekli tekoče, sam pa pri tem ni želel izpostavljati svojih zaslug. Bil je edini predsednik kluba, ki se je odrekel svojemu predsedniškemu nagovoru na Miklavževem koncertu, da so njegovo montažo raje namenili nastopu glasbenikov.

Nekoč mi je zaupal anekdoto. S soprogo sta bila na letališču nekje mislim, da v Afriki in čakala na let…. ko mu v oči pade gospod s soprogo, ona sedi na kovčku, bila sta mu znana in je tvegal…. in jima pristopil z vprašanjem… »Gospod ste vi morda predsednik Rotary International.. zelo ste mu podobni? Odgovor je bil …da jaz sem predsednik…. in sledilo nepozabno druženje v čakalnici s predsednikom RI in njegovo First lady.

Ob zadnjem srečanju v klubu leta 2018  mi je zapisal sledeče:

»Iz mnogih lepih dogodkov in trenutkov v Rotaryju bi se spomnil dveh, povezanih z našo mladino.

Poleti 1994, če se prav spomnim, smo gostili v Ljubljani en teden skupino otrok rotarijcev, v okviru projekta Na obeh straneh Karavank, skupaj z Avstrijci. Na to druženje imam res lepe spomine.

Drug lep dogodek, ki ga dolgujem Rotaryju, je udeležba mojega sina Markota na mladinskem kampu v Angliji iz približno istega časa, kjer je srečal Angeliko, hčerko rotarijca iz Hofa v Nemčiji, se zaljubil in poročil. V juniju letos sva bila z ženo v Nemčiji, kjer smo proslavljali 75 let sinovega tasta, dr. Kleina.

Lep pozdrav od Karla

prof. dr. Karl Kuzman, univ. dipl. ing.strojništva«

Karl, pogrešali te bomo.

Edvard Škodič

Vsaka izguba člana med nami je zelo boleča! Naj počiva v miru!

David Lukanović

Dragi Rotarijski Prijatelji,

Biti Rotarijec pomeni biti vodilen na svojem področju, kar je Karel vsekakor bil. Še bolj pomembno pa je biti Človek, ki živi vrednote Rotarija, ki so obče vrednote. In to je bil Karel. Skromen, topel Človek.

Karel, kot takega se te bom spominjal in pogrešal.

Počivaj v miru,

Edvard Svetlik

Dragi Karel,

Za vedno boš zgled vsem Rotarijcem, z vsem spoštovanjem,

Boris Simončič

Dragi Karl, počivaj v miru.

Prijatelj Miha Dobrin       

Dragi rotarijski prijatelji,

Med prazniki v četrtek 28.4. nas je zapustil  Karl Kuzman. Posledice demence so ugasnile njegovo življenje.

Že nekaj let je bolehal za demenco in njegov zadnji obisk v našem klubu je bil v času mojega predsedništva leta 2018, ko je povedal nekaj rotarijskih anekdot in bil ponosen na svoje članstvo v klubu. Umrl je v družinskem krogu v 79. letu starosti.

Prijatelj Karl je bil 21. predsednik RC Ljubljana v letu 2000/2001 in je nekdanji dekan ljubljanske fakultete za strojništvo.

Spoznal sem ga leta 2010, ko me je kot mladega člana prosil, če bi prevzel vodenje klicnega centra za Miklavževe koncerte. Bil je ponižen v svojem delovanju, poskrbel za vse, da so klubski projekti kot je Miklavžev koncert tekli tekoče, sam pa pri tem ni želel izpostavljati svojih zaslug. Bil je edini predsednik kluba, ki se je odrekel svojemu predsedniškemu nagovoru na Miklavževem koncertu, da so njegovo montažo raje namenili nastopu glasbenikov.

Nekoč mi je zaupal anekdoto. S soprogo sta bila na letališču nekje mislim, da v Afriki in čakala na let…. ko mu v oči pade gospod s soprogo, ona sedi na kovčku, bila sta mu znana in je tvegal…. in jima pristopil z vprašanjem… »Gospod ste vi morda predsednik Rotary International.. zelo ste mu podobni? Odgovor je bil …da jaz sem predsednik…. in sledilo nepozabno druženje v čakalnici s predsednikom RI in njegovo First lady.

Ob zadnjem srečanju v klubu leta 2018  mi je zapisal sledeče:

»Iz mnogih lepih dogodkov in trenutkov v Rotaryju bi se spomnil dveh, povezanih z našo mladino.

Poleti 1994, če se prav spomnim, smo gostili v Ljubljani en teden skupino otrok rotarijcev, v okviru projekta Na obeh straneh Karavank, skupaj z Avstrijci. Na to druženje imam res lepe spomine.

Drug lep dogodek, ki ga dolgujem Rotaryju, je udeležba mojega sina Markota na mladinskem kampu v Angliji iz približno istega časa, kjer je srečal Angeliko, hčerko rotarijca iz Hofa v Nemčiji, se zaljubil in poročil. V juniju letos sva bila z ženo v Nemčiji, kjer smo proslavljali 75 let sinovega tasta, dr. Kleina.

Lep pozdrav od Karla

prof. dr. Karl Kuzman, univ. dipl. ing.strojništva«

Karl, pogrešali te bomo.

Edvard Škodič

Vsaka izguba člana med nami je zelo boleča! Naj počiva v miru!

David Lukanović

Dragi Rotarijski Prijatelji,

Biti Rotarijec pomeni biti vodilen na svojem področju, kar je Karel vsekakor bil. Še bolj pomembno pa je biti Človek, ki živi vrednote Rotarija, ki so obče vrednote. In to je bil Karel. Skromen, topel Človek.

Karel, kot takega se te bom spominjal in pogrešal.

Počivaj v miru,

Edvard Svetlik

Dragi Karel,

Za vedno boš zgled vsem Rotarijcem, z vsem spoštovanjem,

Boris Simončič

Dragi Karl, počivaj v miru.

Prijatelj Miha Dobrin

Pogrešal bom njegova razmišljanja. Naj počiva v miru.
Miha Dobrin

Naj počiva v miru! Klub je izgubil še enega dragocenega in nepogrešljivega člana!
David Lukanović

Dragi prijatelji,
Marijana si bom za vedno zapomnil po najinih prvih srečanjih, 35 let nazaj, ko je študentom kemijskega inženirstva predaval na način kot malo kateri profesorji.
Stroko je znal s strastjo približati študentariji, predavanja popestriti s primeri iz prakse, z izjemnimi ekskurzijami. Vedno brez dlake na jeziku, že takrat.
Naj počiva v miru!
Jurij Ule

Tit Plevnik <tit.plevnik@gmail.com>
Kljub kratkemu stažu se Marijana spominjam se kot rotaractovec. Vedno je presenečal s svojimi provokativnimi komentarji in širino, naj počiva v miru!
Tit

Z Marijanom smo bili skupaj, od začetka Rotary Kluba Ljubljana. Kasneje mi je pomagal tudi pri prestrukturiranja Tomosa. Vedno je bil dinamičen sogovornik. Povedal vse kar je mislil in čutil. Pošten, neposreden. Tak mi bo tudi ostal v spominu.
Najino sožalje družini.

Marijan, počivaj v miru.

Ivi in Edi Svetlik

Borut Uršič

Dragi Marjan,

ostajaš prispodoba pravega klasika, kakršnih v teh časih ni več.
Vedno smo občudovali široka znanja, s katerimi si segal daleč
prek meja svojih poklicnih polj naravoslovja in tehnike. Bogatil
si nas s poglobljenimi in nemalokrat provokativnimi razmišljanji
o zgodovini, kulturi, domoljubju. Nikoli brez angažiranega
pogleda na aktualni trenutek doma in v svetu.

Requiesce in pace!

Borut Uršič

Dragi prijatelji!

Utrpeli smo hudo izgubo. Odšel je član, čigar staž se je začel pred več kot 30 leti. Aktiven do konca, duhovit, pronicljiv in znal je zastopati svoj prav Pogrešali ga bomo.

Edo Pirkmajer

Eden zadnjih starogrških mislecev. Pogrešal ga bom.

Aljoša Domijan

Zelo žalostno! Bil je tudi povezovalec preko meja.
Počivaj v miru dragi Marijan!

Miha Kampuš

Marjana sem poznal še iz mladih let in bil sem mu tudi boter v klubu.Vedno je bil radoveden,priden učenec,pronicljiv in široko razgledan.Tudi v klubu je z svojimi razmišljanji in komentarji večkrat zelo popestril naša druženja.
Nikoli pa ne bom pozabil ko sem ga kot smučarski učitelj učil smučati v Kranjski gori v okviru tečajev ljubljanske Univerze.Za vsako smučarsko prvino(bočno drsenje,zavoj of brega itd) sem mu moral razlagati katere sile in po kakšnim kotom delujejo da se zavoj ali drsenje zgodi. Tako smo se v vrsti skoraj več pogovarjalii kot smučali.Take debate pa so se nadaljevale tudi popoldne in zvečer ob kozarčku. Tak je bil in je ostal do svojih zadnjih dni.
Marjan, počivaj v miru.
Tone Glavan

Marjan me je sprejel, ko sem prvič prišel na sestanek. Pogrešal bom najine iskrive izmenjave misli. Pustil je pečat. Prvega Miklavža , darila, smo pakirali v Belinki.
R.I.P.
Anton Gradišek

Njegova pronicljivost in misel sta nas vedno spodbdila k razmisljanju!
Pogrešali da bomo,
Nataša & Aleš Jenčič

Dragi prijatelji, vsaka izguba med nami je zelo boleča, Marjanovo iskreno prijateljstvo in njegove globoke misli pa ohranimo,
Črtomir remec

Dragi Marjan,
bila sva isti letnik 1943…..vedno prjatelja v dobrem in slabem v najinem življenju…pogrešal te bom
tudi na naših srečanjih.Bil si naš žlahten član. Globoko sožalje družini Cerar. Počivaj v miru.

tvoj Janez Jaka Pucihar

Dragi prijatelji!
Od obvestila za našega Marjana ne morem pridet k sebi – zelo me je presunilo.
Ko nas je obvestil o svoji diagnozi sem mu pisal v podporo, saj sem tudi sam imel slabe izkušnje. Zahvalil mi se je za moje razumevanje in povedal nekaj ostrih v svojem slogu za svojo usodo. Izmenjala sva še nekaj besed in je predlagal, da se bi dobila, ko bo vse minilo. Na zadnje ZOOM-u je bil videti fizično in psihično oni stari Marjan. Tem več je bil večji šok, da nas je zapustil.
Družini ste najbrž že poslali izreze sočutja naših rotarijskih prijateljev zato prosim prijatelje, ki bodo šli na pogreb in tam izrazili sočutje, da to storijo tudi v mojem imenu.
Zahvaljujem se za Vašo korespondenco in vas vse lepo pozdravljam.
Branko Šutila

Dragi prijatelj Marjan, počivaj v miru.

Včeraj sem govoril z Olgo. V maju sta praznovala 46 let poroke.

V soboto sta šla na sprehod, se veliko pogovarjala…… in na poti domov, mu je za hip zastal korak, ….zaklical Olga, jo prijel za ramo….. in se zgrudil. Po nekaj vdihih ga ni bilo več.
Marjanu so nedavno diagnosticirali raka, ampak bil je optimističen. Še pred 14 dnevi je bil z nami na zoomu in aktivno spraševal predavatelja Roberta Waltla na temo Judje v Ljubljani in teden zatem bil v skrbeh za dogajanje na Križevniški ulici.
Njegova širina je bogatila naš klub in vsakega, ki ga je poznal in spoznal. Ko sem ga pred leti prosil, če bi nam pripravil predavanje na temo latinščine s katero je vedno oplemenitil svoj govor. Takoj je pristal, ampak čez nekaj dni me je poklical in rekel »Edi, na žalost ne morem vsega povedati v enem predavanju, pripravil bi tri predavanja« in tako so si sledila:
Marjan Cerar – KLASIČNI JEZIKI:
1. Grščina je osnova evropske kulture
2. Latinščina je nosilka prodora med ljudstva ob rimskem imperiju
3. Je EU naslednica Rimskega imperija?
Za ta tri predavanja mi je bil zelo hvaležen…. in jaz njemu, to mi je večkrat povedal in zame je bil to res velik kompliment.

Bil je neverjeten v zagnanosti in tempu razmišljanja česarkoli se je lotil.

16. maja je dopolnil 78 let in sem mu po SMS voščil in želel moči za okrevanje. Zahvalil se je in se podpisal »amicus Marjan«

počivaj v miru, amicus Marjan.

Edi

Ljubljana, 6.6.2021

E: Jezus nam bo pripravil prostor v nebesih (Jn 14, 1-6)

Draga hči Nataša, dragi sin Borut, vnuki in vnukinje ter drugi sorodniki pokojnega Boža Kralja,  očeta, starega očeta, sorodnika in prijatelja, vsem izrekam iskreno sožalje.

Vsako slovo je težko, slovo od ljubljene osebe pa je še toliko težje. Poslavljamo se od človeka, ki smo ga imeli radi, ga spoštovali, cenili njegovo dobroto, občudovali njegovo strokovnost in razgledanost ter se veselili njegovega prijateljstva in človeške topline.

Pokojni dr. Božo Kralj je bil velik zdravnik in strokovnjak na svojem področju, dober organizator in voditelj, predvsem pa velik človek. Rad je pomagal vsem in povsod, kjer je le mogel. Svoje prijateljstvo in naklonjenost je razdajal ljudem tudi v prostem času. Ob vsem svojem delu in številnih obveznostih je našel čas tudi za razmislek o pomenu in smislu svojega dela. Veroval je v Boga in v njem našel temelj, na katerem je gradil svoje življenje. V tej veri je tudi umrl.

Pokojni dr. Božo Kralj je bil dolga leta član Rotary kluba Ljubljana. Prizadeval si je, da bi živel in delal v skladu s štirimi načeli. Rad je prihajal na srečanja in se družil s prijatelji. Bil je pozoren poslušalec in moder svetovalec. Vrsto let sem se njegovega prijateljstva veselil tudi sam. Zadnja leta, ko se mu je zdravje slabšalo, je občasno še prihajal v klub. Ne bi vas rad obremenjeval s svojo betežnostjo, mi je odgovoril na vprašanje, zakaj ne pride pogosteje. Bil je velik človek.

Ko se danes poslavljamo od dragega pokojnika, se mu zahvalimo za njegovo ljubezen in njegov zgled pokončnosti in dobrosrčnosti. Tudi za zgled žive vere. V evangeljskem odlomku smo slišali Jezusa, ki je apostolom pripovedoval, da odhaja k nebeškemu Očetu, da jim bo pripravil prostor in jih povabil k sebi. »Za pot, kamor grem, veste«, je dejal.  Apostol Tomaž mu je rekel, da ne ve, kam gre in da tudi poti ne pozna. Takih Tomažev je danes zelo veliko, a pokojni Božo Kralj ni bil med njimi. On je vedel za pot in veroval besedam, ki jih je Jezus rekel Tomažu: »Jaz sem pot, resnica in življenje.« To je bila tudi njegova pot, po kateri je hodil vse življenje, resnica, kateri je sledil, življenje, v katerega je neomajno upal.

Dragi Božo, sedaj si prišel do cilja, domov  v nebeško domovino. Počivaj v božjem miru! Amen.

Janez Gril

Narava nas je ponovno opomnila, da je življenju usojeno, da se enkrat konča.  Na svojem domu je tiho dobojeval  boj s svojo neozdravljivo in zahrbtno boleznijo naš dragi profesor Božo Kralj, specialist ginekologije in porodništva.

Zaslužen je bil za izjemen razvoj slovenske ginekologije v zadnjih desetletjih, pustil neizmeren pečat na področju uroginekologije v svetu, prav tako pa je bil zaslužen za mednarodno prepoznavnost in priznanje naše stroke v tujini.

Rodil se je 7.maja 1932 v Mariboru.   Razgibano življenje mu je zaznamoval tedanji čas, saj je bila družina nasilno pregnana iz rodne Primorske na Štajersko. Študij na Medicinski Fakulteti v Ljubljani je končal leta 1956, specializacijo iz ginekologije in porodništva zaključil leta 1965.  Pot ga je vodila nazaj v rodno Primorsko, kjer je služboval kot splošni zdravnik v Vipavski dolini, Sežani in Mostu na Soči.  Leta 1961 se je  zaposlil na Ginekološki kliniki v Ljubljani, kateri je ostal zvest vse do upokojitve leta 1998.  Med leti 1992 in 1998 je bil strokovni direktor Ginekološke klinike.  Že zgodaj, ob delu, je spoznal pomen stalnega izobraževanja in prenosa znanja na mlajše kolege. Pedagoško kariero je zaokrožil leta 1990, z imenovanjem za rednega profesorja ginekologije in porodništva na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani.   Svojo karierno pot je začel z raziskovanjem cervikoistmične insufience, nato se je poglobljeno ukvarjal z urološkimi težavami po zdravljenju raka materničnega vratu, izdelal je smernice za zdravljenje  pelvičnih  vnetij in zdravljenje septičnega splava. Od leta 1969 dalje je na Ginekološki kliniki v Ljubljani razvijal novo interdisciplinarno področje uroginekologije, uveljavil funkcionalno električno stimulacijo za konservativno zdravljenje urinske inkontinence in uvedel urodinamske laboratorije v klinično prakso v številne bolnišnice v R Sloveniji.

Svojo delovno pot je začel v obdobju težkih materialnih razmer in s svojo delovno vnemo, marljivostjo in vztrajnostjo ter sebi značilno predanostjo za delo poustvarjal razvoj stroke in soustvarjal prepoznavnost Ginekološke klinike že v zgodnjih šestdesetih letih prejšnjega stoletja.

Zavedajoč se obsežnosti problema nenadzorovanega uhajanja urina pri ženski je bil  eden od 11 ustanovnih članov, ki so leta 1976 na FIGO kongresu v Mexico City ustanovili mednarodno združenje za uroginekologijo (IUGA). V letih 1985-1988 je bil njen podpredsednik in nato v naslednjem mandatu (1988-1990) tudi njen predsednik.  Od leta 1994 do 2005 je bil  predsednik Združenja ginekologov in porodničarjev Slovenije. Med leti 1989 do 1991 je bil prvi predsednik  novoustanovljenega Uroginekološkega združenja Italije, leta 1986 prvi predsednik uroginekološke sekcije UGOJ, član znanstvenega odbora (1997-2000) in član izvršilnega odbora (2003-2009) Svetovnega združenja ginekologov in porodničarjev (FIGO), član izvršilnega odbora Evropskega združenja ginekologov in porodničarjev (EAGO) in častni član  Združenja ginekologov Slovenije, Italije, Slovaške in Makedonije.

Več let je bil predsednik Nacionalnega sveta za ginekologijo in porodništvo R Slovenije, član Nacionalnega sveta za zdravje R Slovenije, predsednik Nacionalnega sveta za raziskovanje  in reprodukcijo, član Zdravstvenega sveta. Svoje bogato znanje je bogatil kot Fullbrightov štipendist v ZDA, kot vabljeni  raziskovalec v Long Beach in San Franciscu, kot štipendist British Council v Londonu in številnih simpozijih, kongresih in učnih delavnicah doma in v tujini.. Od leta 1992 je bil član Evropske akademije znanosti in umetnosti, in do zadnjega je aktivno sodeloval kot član v večih uredniških odborih uglednih tujih in domačih znanstvenih in strokovnih revij. Po upokojitvi na Ginekološki kliniki je v letih 1998 do 2006 delo nadaljeval kot dekan Visoke šole za zdravstvo Univerze Ljubljani in nato kot dekan Visoke šole za zdravstvo v Novem mestu do leta 2012. Pridobil je preko 500 strokovnih in znanstvenih referenc, ter je soavtor več monografij s področja ginekologije in porodništva.

Zaradi njegovega doprinosa h razvoju ginekologije in porodništva v republiki Sloveniji mu je ministrstbvo za zdravje RS podelilo naziv višji svetnik.

Za svoje življenjsko delo in doprinos k razvoju uroginekologije v svetu je bil leta 2009 nagrajen z mednarodnim priznanjem »IUGA Lifetime Achievement Award« in z priznanjem »Medaglia d´oro« Združenja ginekologov in porodničarjev Italije za zasluge za razvoj ginekologije in porodništva v svetu. Poleg številnih drugih nagrad je bil med drugim leta 1974 nagrajen z državnim odlikovanjem Red zaslug za delo  s srebrnimi žarki, leta 1998 pa je prejel plaketo Mesta Ljubljane in leta 2002 Zlato plaketo Univerze v Ljubljani.

Sodelavci se  bomo profesorja Boža Kralja  spominjali z globokim spoštovanjem zaradi njegove, pripadnosti poklicu in izjemne delovne vneme,  bil je pokončen in dostojanstven  sodelavec.

Prof.dr.Adolf Lukanović,dr.med.,višji svetnik

Peter je bil eden izmed kjučnih članov pri nastajanju RC Ljubljana.  Klub je nastajal skoraj tri leta. Peter je bil v tem obdobju kot nekakšno vezivo kluba. Njegovo bolj ali manj umetniško vedenje je ob številnih njegovih talentih (glasba, literatura, humor) srečanjem kluba dodajalo vedrino, optimizem, sproščenost, odkritost, poštenje in še bi lahko našteval. To kar je vnašal v klub je bilo bistvo rotarijstva: druženje, medsebojno razumevanje, veselje do življenja, spoštovanje različnosti in podobno. V tem okviru se je dobrodelnost porajala sama po sebi.

Žal je odšel velik prijatelj, humanist in rotarijec po srcu.

Počivaj v miru, dragi prijatelj.

Franc Jamšek

…umrl je naš ustanovni član Peter Amalietti…

Bil je velik pošten človek in rotarijec v srcu……

Jaka Pucihar

Z vami želim podeliti tri moje slike spomina na nam dragega Petra.

1.V najzgodnejšem obdobju začetkov našega kluba je Peter pogosto prihajal v prostore SIM – Slovenska izseljenska matica. Ti so bili takrat v drugem nadstropju na Cankarjevi 1 – nad NAMO. Imel nas je res blizu, saj je naš klub v začetku deloval preko ceste v hotelu Slon. Dobivali smo se sicer ob sredah, toda ne zvečer, temveč v času kosila. In to je bil še dodaten razlog za pogoste obiske na SIM. Glavni pa je verjetno bil v neskončno dolgih razpravah o koristnosti propolisa, ki jih je Peter imel takrat z Mitjo Vošnjakom, takratnim predsednikom SIM in enem izmed ustanovnih članov našega kluba. Posledica teh dolgih razprav je bila, da je Peter izdal Mitji “Knjigo o propolisu”. Nikoli v Sloveniji majhnim založnikom ni bilo lahko, tudi takrat, pred dobrimi 30 leti ne. Čeprav je bil Mitja takrat predsednik, bi mi lahko ukazal “najdi denar za knjigo”.Tega ni storil, še danes ne vem kdo je to, skromno sicer, knjigo financiral. Vedno bolj sem prepričan, da je bila deležna iste usode, kot mnogo drugih knjig, katere je izdajala “Založba Amalietti”. Knjiga je obogatila naše vedenje o propolisu. Peter pa je bil tudi zaradi nje v dodatnih škripcih.

2.Ko se je, in se še bo pisala zgodovina Rotary v Sloveniji, se ne bo moglo zaobiti zapisnikov Rotary kluba Ljubljana, ki jih je napisal prvi tajnik Peter Amalietti. V tistih časih je v klubu vse delovalo na etični pogon, predsednik, predvsem pa tajnik je bil dobesedno deklica za vse. Bilo je toliko problemov, odprtih vprašanj, dilem, država nam je razpadala, nova še ni nastala. Kdo bi takrat mislil na zapisnike. Sestanki so bili burni, sklepi dostikrat nedorečeni. Kot človek, ki sem celo življenje pisal zapisnike vem kako težko je o teh dogodkih in v tistih časih napisati na papir nekaj kar bodo kasneje brali , vsi od novinarjev do sorodnikov in raziskovalcev. Vem, da nam je Peter včasih naenkrat posla tudi po štiri zapisnike. Vsi pa so imeli svojo glavo in rep.

3.Potem ko Peter ni več hodil na srečanja kluba, nas je, nekaj kolegov iz FDV, povabil v samotno dolino pod Orlami blizu Sostrega, da nam pokaže osnovne vaje dihanja. Prav dihanje je bilo po Peterovo osnova zdravega življenja. “Če pravilno dihaš ne rabiš zdravnika”.
Danes sem prepričan, da mu je prav njegovo pravilno dihanje omogočilo, da je deloval drugače od vseh nas. Njegov smeh, njegov pozitivizem je bilo darilo za vse nas. Vprašanje je , če smo ga znali vzeti oziroma ceniti.

Šele z prihodom in aktivnostjo Edija in Davida (ki Petra sicer nista poznala) se mi dozdeva , da v klubu premagujemo preveliko željo po stalnih uspehih in stalni finančni rasti. In se ponovno vračamo k osnovnim štirim Rotary vprašanji. Tega naj ne bi delali z mukotrpnim naporom, ki sicer izhaja iz naših dobrih namer, temveč z smehom, ki ga je imel Peter.

Janez Rogelj

Naš dragi prijatelj Igor bo ostal v naših srcih in pogrešali ga bomo. Težko je sprejeti, da ga ni več. Spominjam se mnogih večerov po sestanku, ko smo prijateljevali v Unionskem baru. Bil je največji častilec teh omizij! Tisti, ki smo bili tam vemo!

Bilo je na najini poroki 10.5.2014, ko je objektiv Mihe Dobrina ujel nekaj najlepših trenutkov zame in v njih Igorja. Takrat je bilo še zadnje poletje, ko je bil Igor zdrav in brez skrbi. Decembra 2014 je Igorja ujela neusmiljena bolezen in januarja 2015 so sledile operacije in zdravljenje. Dolgo ga ni bilo med nas in vesel sem bil ko so se Igor, Renata in Mark prijavili, da bodo decembra 2015 dvigali telefone za Miklavžev koncert. Bilo me je tudi strah kako naporno bo to za Igorja, vendar njegova volja je bila železna in hitro sem videl, da ni problema. Asistiral je telefonistom jih zabaval in moji hčerki Niki rekel: »Kva je zdej« jo je vprašal iz kotička ust, v drugem kotičku je bil čigumi – tako se ga spominja Nika. Bil je cel frajer, tudi ko je bil bolan.

Tudi na našem zadnjem Miklavžu decembra 2016 je družina Grossman zavzela krmo telefonske palube in bilo mi je žal, da ne sedim z njimi saj je bilo to omizje najbolj razpoloženo in si naredilo cel žur z Igorjem na čelu, ki je komandiral, naročal flaškon za omizje…

Igor pogrešali te bomo.

prijatelj Edi

Slovo je vedno težko, najtežje pa je takrat, ko se poslavljaš od prijatelja, ki je odšel za vedno. Igor Grossman ni bil le dober odvetnik, bil je več kot to. Bil je dober kolega, in tisti, ki smo bili njegovi prijatelji, smo imeli veliko srečo.

Roman Završek

Dragi prijatelji in člani Rotary kluba Ljubljana,

sporočam vam žalostno vest. Umrl je naš dolgoletni član Igor Grossman. Na včerajšnjem sestanku smo se ga spomnili kot dobrega rotarijca in človeka, ki je vedel, kaj je dobro za posameznika, za skupnost in kaj pravično. Igor je bil predvsem dober in zanesljiv prijatelj, v njegovi družbi smo se vedno dobro počutili in radi smo bili z njim. Boril se je z zahrbtno boleznijo in bil je z nami do konca, na izletu, med telefonisti na Miklavževem večeru in prišel je tudi na ples. Dobre stvari in dobri spomini ne umrejo; še posebej ne prijateljstvo.

Franc Hočevar

Sandi Čolnik je eden od prve petindvajseterice ustanovnih članov Rotary kluba Ljubljana.
Ob 20-letnici Miklavževega koncerta, pri katerem je dolga leta aktivno sodeloval,
se spominja svoje rotarijske poti in prve, legendarne Miklavževe dobrodelne prireditve.

»Ko me je prijatelj Jaka Pucihar leta 1990 poklical in povabil k sodelovanju pri ustanavljanju
ljubljanskega Rotary kluba, najprej nisem vedel, kako naj se odzovem. Vse, kar smo takrat
vedeli o rotarijcih, smo prebrali v tujih časopisih. To je bila zame zgodba »bogatih stricev«
tam nekje v Ameriki. Zdelo semi je, da vse skupaj ne paše v naš prostor.
Moja prva misel je bila: Poslušaj, kaj pa naj jaz počnem tu zraven? Niti bogat nisem … Ko pa so mi prijatelji
povedali malo več, pa me je pritegnila močna ideja in sem se jim pridružil. In v vseh teh
letih mi ni bilo niti za trenutek žal. V klubu je bilo vedno lepo, združili smo se ljudje, ki enako
mislimo in čutimo, tam je bila vedno dobra »štimunga«. Kljub temu da nismo imeli jaht, vikendov
in najboljših avtomobilov, smo z dobro voljo in energijo speljali mnogo lepih projektov.
Spočetka smo pravi format svojih dobrodelnih prireditev še iskali in darila nabirali iz različnih
virov.« Ustanovitev se je dogajala v precej »vroči« politični situaciji.
Nove ideje so bile sprejete kot neke vrste uporništvo, notranja
organiziranost rotarijcev pa je mnoge spominjala celo na prostozidarstvo.
»Dejstvo, da je bilo rotarijstvo nekaj tujega, nezaželenega, ponekod celo prepovedanega,
me je celo še bolj pritegnilo. Moram reči, da še danes spoštujem pogumno idejo
pobudnikov ustanovitve kluba.To je bila takrat kar zahtevna stvar. Živeli smo še v Jugoslaviji,
ustanovitev samostojne Slovenije pa je bila tako rekoč
pred vrati. In v tej situaciji se je ustanavljal prvi Rotary klub v Jugoslaviji in tretji po padcu
berlinskega zidu na vzhodu, takoj za Budimpešto in Moskvo!
Nekateri od prvotnih rotarijcev so bili del establišmenta in so sekasneje iz kluba umaknili.
Spomnim se, da smo nekoliko užalili tudi predstavnice nežnejšega spola, ki so se želele pridružiti klubu, a to ni bilo mogoče, saj
smo bili pač moški klub (čeprav bi jih jaz osebno z veseljem sprejel …). Zato smo še precej časa poslušali o moškem šovinizmu.«

Potem pa se je leta 1993 zgodil prvi Miklavžev koncert. Ta večer je bil prelomnica za Rotary
klub Ljubljana. Z neposrednim prenosom na TV Slovenija in s plemenitim dobrodelnim namenom
se je slovenski javnosti končno odprl pravi pogled na njegovo delovanje. To je bil prvi velik korak, ki je omogočil
ustanavljanje novih klubov in podporo slovenske javnosti. »Miklavžev koncert, ki se je prva leta pravzaprav imenoval
Miklavžev večer, se je kar nekaj let dogajal na večer 5. decembra,
potem pa so ga na televiziji začeli programsko premikati. Najprej se nam je zdelo, da bo že ime koncerta marsikomu
stopilo na žulj. Miklavž je pač krščanski lik in v socialističnem režimu je hodil med ljudi bolj na
skrivaj, več ali manj le na podeželju. Vendar pa se je potem izkazalo, da naš pomislek ni imel
nobene osnove. Miklavža so ljudje sprejeli z navdušenjem, člani njegovega spremstva, parkeljni,
pa so bili v zaodrju celo tako živahni, da smo jih morali napoditi.«

Kot časnikar je Sandi nadalje spremljal glasbene festivale, že dolgo vrsto let – resda za nekatere kar male pozno zvečer pa ustvarja in vodi oddajo Večerni gost. Tisti pa, ki vztrajajo v noč, so se je navadili in kar ne morejo več brez nje, saj njegovi pogovori potekajo s prav zanimivimi ljudmi, tistimi od tod, kakor nemalokrat tudi s pomembnimi gosti iz tujine. S slednjimi se zna Sandi včasih pomenkovati tudi v kakšnem tujem jeziku, saj odlično obvlada angleščino in nemščino, deloma pa tudi francoščino in italijanščino, kar večini drugih televizijcev, seveda z nekaterim odličnimi izjemami, ne gre ravno iz ust (a tudi, če bi tuje jezike obvladali, bi za to nemara ne dobili boljših plač).

Morda res edini televizijski gospod

Sandi, ki je tudi član Rotary kluba Ljubljana, pravi, da je v vsej svoji karieri moral samo enkrat odpovedati snemanje, ker je zbolel. Od leta 2000 je upokojenec, a še vedno vodi oddajo Večerni gost, v kateri nikoli ne sili s svojimi mnenji. S prijaznim, elegantnim vedenjem, spoštljivim in sproščenim odnosom do sogovornikov je na vseh slovenskih televizijah bržkone res edini gospod v najlepšem pomenu besede. V zasebnem življenju pa lepo skrbi tudi za svoje dobro fizično in psihično počutje: pogosto se odpravlja na več kilometrov dolge rekreativne pohode, a v družbi, ne sam. Morda se mu tudi zato in ob očitno mirnem načinu življenja leta komajda kaj poznajo.

Filip Remškar, bivši direktor in ustanovitelj podjetja Smart Com. Leta 1990 je na noge postavil družbo za komunikacijske in informacijske sisteme, tri leta kasneje se mu je kot družbenica pridružila njegova žena Zdenka. Z razvijanjem infrastrukture je Smart Com postal vodilni igralec v regiji, ponuja sistemsko integracijo in razvoj sistemov, namenjenih elektronskemu komuniciranju, pred kratkim so razvili tudi interaktivno televizijo. Zaradi odnosa do zaposlenih, inovativnih rešitev, znanja in strateškega pristopa je Filip Remškar leta 2001 prejel nagrado podjetnik leta.

Elitni Gallusov ples novembra 1999 je tako prepletel zgodbo flavtista Martina Beliča in zgodbo fundacije v skupno zgodbo. Vanjo se je vtkal tudi Rotary klub Ljubljana, saj sva bila člana oba s Filipom Remškarjem. Na plesu smo takrat predstavili dva mlada talenta, študentko musicala v Londonu, Manco Urbanc, in Martina Beliča, bodočega študenta salzburškega Mozarteuma. Oba sta s svojima nastopoma navdušila udeležence plesa in donatorska akcija je bila uspešna. Martin pa je osvojil svojega mecena, ki mu je stal ob strani do konca študija: podjetje SmartCom.

Težka življenjska prelomnica je doletela Martina junija leta 2000, ko mu je nenadoma umrl oče in je postal ogrožen njegov študij v Salzburgu. Takrat sta se izkazala Filip Remškar in njegova žena Zdenka, ki sta s svojim podjetjem SmartCom zagotovila donacijo Ustanovi Gallus in s tem omogočila Martinu štipendijo.

Tomaž Bole

Ambassador Johnny Young. Johnny. Just plain, old Johnny, as Johnny once referred to himself. And that description may be the most remarkable thing about Johnny. He was just plain, old Johnny even when he was a four-time ambassador. His Christian humility seemed to gain luster with each promotion and award. I cannot stand here and unequivocally say that Johnny was the best man who ever walked this earth. But I can say, without hesitation or exaggeration, that he was the best man that I will ever know. Johnny. I can hardly say his name without smiling, without feeling better about myself, without feeling better about others, without feeling better about life. And my God, he loved life, he loved living. He lived life with tremendous passion and deep reverence. Johnny was so full of life that when he took his last breath, Death Itself must have been surprised.

I was honored, but not surprised when Johnny asked me to speak today. He would always tell me that I was way better than him with words. And I would always reply that he was way better than me at life. In truth, he was way better than anyone I have ever known at living. And one of this world’s many ironies is that those who love life best, greet death easiest. The lyrics “I get weary, sick of tryin’, I’m tired of livin, but scared of dyin” apply to many people, but not to Johnny. His faith in God, his faith in love, always transcended fear. Instead, Johnny lived Paul Robeson’s famous revision to those lyrics: “But I keep laughin’ instead of cryin’, I must keep fightin’ Until I’m dyin’.” For Johnny, life necessarily included suffering and struggles, but it was never a vale of tears. For Johnny, life was a banquet, a party, a dance which everyone could enjoy if they just let themselves.

Sometimes when re-reading the Sermon on the Mount, I think of how impractical it is, but then I think: what about Johnny? He did so many good deeds and helped so many others, he was so forgiving and so devoid of bitterness, that he almost seems too good to be true. And that simple cliche describes Johnny well. He was too good to be true and yet he was true, he was real, he was a good man. I don’t think he ever let anyone down. Certainly, never intentionally. He always stuck by those in need. Here’s a story that explains much of who Johnny is. On August 23, 2000, a Gulf Air flight crashed in Bahrain, killing all those onboard, including a wonderful, young American diplomatic courier named Seth. Seth had just gotten married a few weeks earlier and was really just starting his life. Typically, Washington was breathless to know all the details of the plane crash. We were getting calls from the White House and the highest levels of the State Department. I was busy at my desk when I looked up and there was Johnny all dressed up in a nice suit and he said to me: “Joe, you handle Washington. You know what to say.” And I looked at him bewildered and replied, “Johnny, this is a big deal. All of Washington is going crazy. The White House, the Secretary of State, they will want to talk to you, you’re the Ambassador.” I then saw hovering at my threshold Angie, also all dressed up nicely and I thought for a brief moment: Are they crazy? They’re going to go to some fancy dinner party tonight? But the look on their faces told me that wasn’t their plan. Johnny explained: “Joe, I have something more important to do than talk to those people in Washington.” As I wondered what could possibly be more important, he continued: “Angie and I need to go tell Seth’s wife that he has died.” I was stunned. And I was ashamed. I hadn’t even thought of that matter. And I then realized that Johnny and Angie were probably the only Ambassadorial couple who would have chosen to console a young widow over getting to talk to the bigwigs in Washington. Angie. Even on this day it would be wrong not to confess that Johnny’s success as a leader and diplomat would have been far less had it not been for his Angie. Angelena, a force of nature and a force for good in her own right, made Johnny not just successful, but also that far more elusive goal: she made him happy.

A few words about our friendship. We became friends before we ever met. It was the winter of 1998 and my career was on the skids. I was trying to get a DCM position—a DCM is a sort of deputy ambassador. I had gotten half a dozen phone interviews with ambassadors during which I was grilled sometimes up to an hour about this or that issue, but none of the interviews went well. Those ambassadors were all way too savvy to choose me. My last chance was an interview with Johnny. I answered the phone, prepared for another marathon interview, but then suddenly, weirdly, after no more than three minutes, he asked: “So, you want the job?” I was speechless for a few seconds, but finally said, “Yes, Ambassador, hell yes, I want it.” And he blandly replied, “OK, then, we will meet up this summer.” And as I hung up the phone, I really wasn’t sure I had really gotten the job. The conversation had been so short, so seemingly superficial–and surreal. And for years I wondered how he had made his decision so quickly, and then one day, while playing Bridge, I finally just asked: “Johnny, that phone interview was so strange. We didn’t discuss anything important during it.” And Johnny looked up from his cards, smiled, and said: “You don’t remember do you, Joe?” “Remember what?”, I asked. “Well, Joe,” Johnny explained, “within two minutes you made me laugh. That’s all I needed to know.” Later, I realized how sensible his decision was. After all, almost any of us can do an adequate job as a DCM or as an ambassador, no matter what anyone else might tell you. It’s not such a big deal. What is really hard is finding someone you can enjoy being with, who you can work hard with and still have fun with. And my God, we had so much fun. Even the bad times were good times.

One other thing about our friendship. We had many things in common: concern for our subordinates, a skepticism about those in power, a love of country, a love of family, a love of good—and bad—jokes. But we often disagreed vehemently on political issues. Every now and then I would write an article and the very next day he would call me up to argue about it. Then one time, he didn’t call for almost a week after I had published a particularly controversial article. When he finally called to argue about it, all I could say was, “Oh, thank God, I thought you were upset with me!” And he just laughed that amazing laugh and said: “Joe, politics is one thing; our friendship is something else.” And so it was. He always stood by me; he never flinched whenever I needed him. When I got into a conflict with the Admiral of the 5th Fleet, Johnny wouldn’t back down. When I got criticized by the host foreign government, Johnny stayed at my side. When I had a dispute with the highest levels of the State Department, Johnny never wavered in his faith and affection.

The great Austrian psychiatrist and concentration camp survivor, Viktor Frankl, once explained that every freedom can be taken from us except one: the freedom to choose how to respond to what people do to us. This, I think, is what really sets Johnny apart. He had a hard life at times, he was treated unfairly at times. As a young boy, he was raised Catholic and yet was denied entry into a Catholic school because of his color. Much later, walking down the streets of Bethesda, as an adult, police would stop him for no reason other than his color. These sorts of incidents could easily have turned him into an embittered, cynical man. But he chose not to embrace bitterness. He remained a devout Catholic his entire life; he always retained an abiding devotion to his country that has not always lived up to its ideals. He refused to define himself as a victim and he refused to let bad things make him bad. I frankly doubt I would have been so gracious, so forgiving, so understanding, and so courageous. I would have failed miserably; Johnny succeeded spectacularly.

Even in his last days, while in severe pain and weakening, he was worried about my problems. Johnny understood that caring about other people makes you carefree about yourself. Johnny knew that the only real way to live was living for others. But I don’t want to make Johnny out to be too saintly. He was incredibly patient—except now and then with those he loved the most—but he could get angry. And there were a few people he didn’t like, although even those people I suspect he liked a little. His whole life glowed brightly. His smile could encircle this church like a halo, his laugh was the sweetest sound I have ever heard this side of heaven. He showed that a person can be saintly and still be human.

Life, for me, will always be a little brighter whenever I pause to think of Johnny’s laugh, and life will grow dim each time I think that he is no longer here to share a laugh with me. He was, he is, the kindest, most lovable man I have ever known. I am shaken. I am broken. I am also full of gratitude for being his friend. I would not trade the sorrow I feel today for all the joy this world might offer.

Last time I saw him we made shrimp fried rice together, then played Bridge. As I was leaving, I got on my knees aside his chair, teasingly congratulating him on finally, after 24 years of trying, playing a decent game of Bridge. I then got off my knees, bent down and kissed the top of his bald, black, beautiful head, and whispered: “Goodbye Johnny. I love you.” He replied in a far firmer voice: “I love you too, Joe.” I could not look at him; I walked toward the door. I wish I could tease him one more time; I wish I could give him one more kiss; I wish I could hear his firm reply one more time. But all that is left is to just say one last time: Goodbye, Johnny, I love you.

Eulogy to the late Ambassador to Slovenia Johnny Young, written by former Ambassador to Slovenia Joseph Mussomeli

Marjan Ocvirk je za vedno odšel. V sredo, ko se naš klub dobiva, me ne bo Ljubljan (kakšen slučaj bom v Apuliji, ki jo je Marjan imel rad) in se ne bom mogel z ostalimi spomniti in reči kakšno besedo o Marjanu. Zato bom sedaj napisal nekaj stavkov. Zgolj za moj spomin. Če jih bo nekdo slišal, ki je Marjana poznal toliko bolje.

V klub ga je pripeljal Peter Breznik. Bila sta dolgoletna prijatelja. Oba športnika Peter odličen košarkar, Marjan pa judoist . Oba sta stanovala na Rimski, hodila v Pettit caffe. In le Peter ga je lahko klical “cirkel”. Marjan se je težko odprl drugim. Bil je zavrt, skorajda preveč kritičen. In na ta način za nekatere celo moteč. Na prvi pogled je bil zagrenjen. V življenju je moral zaradi nikoli jasno izraženega političnega prepričanja napraviti kar nekaj težkih korakov. V času socializma je bil na fakulteti odgovoren za splošni ljudski odpor in družbeno samozaščito. To funkcijo so imeli takrat samo zapriseženi člani. Kako je moral takrat trpeti si predstavljam šele sedaj.

Zanimivo, ravno na tej točki sem se z njem pobliže spoznal. Moji “prijateljica” dr. Irene Mislej (žena arhitekta Križaja iz Ajdovščine) me je njemu opisovala kot zapriseženega levičarja (saj sem vendar vodil režimsko Slovensko izseljensko matico). Kar naenkrat pa sva z Marjanom ugotovila da imava istega prijatelja Jakova Brdarja. Razgovori z njima so bili zame izredno lepi, poglobljeni, da ne rečem bogati. Veliko smo se v Platani pogovarjali o ideji Jakovega Kristusa, ki je skorajda že narejen in čaka v ateljeju . Zdi se mi, da me je šele takrat Marjan sprejel in odvrgel stereotipe, ki so krožili o meni. Ali pač ne. Ne vem. To pravzaprav ni več važno.

Dostikrat sem se usedel v Unionu k njemu za prazno mizo. Ni znal biti všečen. Toda če si predrl to na videz trdo lupino si naletel na vrelec , ki je bruhal in buhtel. Nepozabni so bili naši izleti po Italiji. Bil je veliki poznavalec Etruščanov. Kamor smo šli je s seboj jemal skicirko. Nikoli ni uporabljal razglednic, temveč jih je naredil oziroma poslikal kar sam. Peter in neka gospa (uradnica na fakulteti) sta dolga leta prejemala njegove razglednice iz številnih Marjanovih ekskurzij. Pred leti je naš klub celo pomagal Marjanu pri postavitvi razstave teh razglednic na vaši fakulteti
Nepozabni so bili njegovi monologi “polit komisarja” mojstrsko je oponašal Edvarda Kardelja. V trenutkih ko je popil nekaj kozarcev vina je bil zelo sproščen in prijeten sogovornik

V klubu smo ga vedno uporabljali kot vodiča za tuje člane, ki so prišli v Ljubljano. Ne vem, če je kdo tako dobro poznal Ljubljano kot on. Seveda je bil veliki poznavalec Plečnika. Dobesedno kazal nam je in pripovedoval o detajlih posamezne opeke na obzidju Križank.
Plastično mi je opisoval Ravnikarjev kotiček v gostilni Kopač na Brezovici. Ker je vedel, da sem stalen gost te gostilne mi je veliko o tem pripovedoval. Že takrat sem izražal pomisleke, da bi prof.Ravnikar imel idejo, da bi gospodarsko poslopje Kopačeve gostilne mogla biti veduta dela slovenske skupščine oziroma parlamenta. Toda Marjan je trdil, da je res.
Skrivnostno mi je govoril o primerjavi Markovega trga v Benetkah in Trga osvoboditve v Ljubljani. Baje je mu je prof. . Ravnikar zaupal, da je zavestno postavil neke proporce med dvema stolpnicama v Ljubljani in doževo palačo in še neko drugo stavbo na Markovem trgu v Benetkah….
Vse se mi je zdelo tako skrivnostno.
Ne vem če je to Marjan pripovedoval še komu drugemu. Upam da, in bo le ta to znal točno opredeli, kar jaz pač nisem tega znanja.

Zadnja leta , posebej po smrti žene ga je zdravje začelo zapuščati. Hojce ni mogel sprejeti, oziroma zelo težko. Z njo ni nikoli več prišel v klub. Sem ga pa srečeval na njegovem tradicionalnem mleku z …v Pettit caffeju. Veliko sva se pogovarjala. Bil je zagrenjen toda na trenutke se je zasmejal in z njemu značilnem tonu povedal novo domislico.
Zadnje mesece je bil v domu na Škofljici. Njegov zet Martin Šafar nas je seznanjal z njegovim zdravstvenim položajem. Rekel je, da v zadnjem času samo še spi. Prejšnji mesec sem se odločil, da ga grem obiskati.. Smrt pa je bila hitrejša…

Ko se bom po Tržaški cesti peljal proti Primorski pa se bom na Langusovi ob pogledu na sivo stavbo v kateri so različna Ministrstva vedno spomnil na prof. Marjana Ocvirka .

Janez Rogelj

Zapustil nas je naš dolgoletni član prof.dr. Marjan Ocvirk. Spominjali se ga bomo, kot predanega in aktivnega člana našega kluba. Njegovo znanje s področja umetnosti in njegove razlage sodobnih tokov v arhitekturi so nam približale razumevanje nekaterih arhitekturnih rešitev. Bil je odličen poznavalec zgodovine umetnosti. Kot vodnik po Ljubljani, pa tudi po drugih mestih doma in v tujini, nas je mnogokrat pospremil v svet lepot iz preteklosti, ki puščajo večno sled. Takega bomo ohranili v našem spominu.

Franc Hočevar

Verjetno so bili časi pandemije tisti, ki so vplivali na to, da je Polde odšel nekako neopazno. Do sedaj, vsaj naši generaciji, nepoznano občutje osamelosti je v marsičem vplivalo, da smo se kar neko sprijaznili z Poldetovim odhodom. Čeprav se je 12.junija na ljubljanskih Žalah, glede na pandemijo zbralo veliko tistih, ki so se želeli še zadnjič posloviti od Poldeta, pa se mi zdi prav, da se od Poldeta poslovim z nekaj več besedami. Predvsem glede na to, ker je bil Polde tudi rotarijec – član našega prvega Rotary kluba Ljubljana.
Rodil se je 8. februarja 1931 na Bledu. Tri leta pozneje se je družini pridružil še Slavko Oblak, ki je sledil Poldetovim umetniškim stopinjam in postal priznani kipar, ki živi in deluje v Nemčiji v Landshutu. Umetnost kot rokodelska obrt je bila bratoma položena v zibko. Oče tesar je fanta opremil z rokodelskimi znanji, ki so še kako nujna v slikarski panogi. Poldetova zgodnja leta pa ni zaznamovala le družina, ampak tudi druga svetovna vojna. V tem času je Polde kot 14-letni otrok pri igri izgubil desno roko in pol kolena. Ta invalidnost je spremenila Oblakov tok življenja in ga pripeljala do slikarstva, ki je bilo v tistem času ena od redkih možnosti, kjer je lahko poklicno uspel. Vztrajnost in jasna vizija sta Oblaka najprej peljala v Ljubljano na Akademijo za likovno umetnosti (1949) in nato naprej v München na Akademijo likovnih umetnosti (1956). V Ljubljani je končal specialko pri profesorju Gojmiru Antonu Kosu. Takrat Polde ni mogel vedeti, da je bil njegov profesor predvojni član istega Rotary kluba kot bo Polde toliko desetletji kasneje.
München je bil Oblakov dom več kot polovico življenja, kjer se je poklicno izoblikoval in karierno uspel. Na življenjski poti ga je spremljala in podpirala žena Marija, ki je bila nemškega rodu in priznana oftalmologinja v Münchnu. V srcu bavarske prestolnice je Oblak prosperiral v fragmentističnem slikarstvu skupaj z italijanskim kiparjem Nicolom Biancom in madžarskim slikarjem Georgom Kressom. Skupaj so izdali Fragmentistični manifest (1966), zbirko del, ki je Oblaka proslavila kot nadobudnega evropskega modernističnega umetnika. Iz tega naslova je prejel več nagrad, med drugim zlato medaljo za avantgardno slikarstvo, grand prix Mediterranee Accademia d’Europa, Neapelj, Italija (1983).
Kasnejše obdobje je značilno po tem, da se pojavijo klasične tridimenzionalne slike.
Zadnja leta se je slikar Polde Oblak posvetil slovenskemu Krasu in njegovi krajini prav tako kot že pred tem njegovi kamniti arhitekturi z vaškimi vedutami, kamnitimi vodnjaki, portoni in dvorišči kraških domačij. Kraške motive je upodabljal tako v grafični tehniki kot tudi v tehniki olja na platno.
Polde je bil v Sloveniji razdvojen ; na Kras in na Gorenjsko. Leta 2007 je sežanski občini poklonil osem del. Leta 2013 pa Gorenjskemu muzeju v Kranju daroval like, risbe in grafike ter pejsaže motive münchenskih slikarjev 19. stoletja.
Pred nekaj leti se je vrnil v Slovenijo, kjer je zaton svojega ustvarjalnega življenja preživel umirjeno v pogovorih s sinovoma Leom in Emilom ter v opazovanju odraščanja svojih treh vnukinj; Lane, Emily in Ane Line ter vnuka Maxa.
Čeprav je redko obiskoval sestanke našega Rotary kluba pa smo ga bili vedno veseli. Deloval je tako domače . Ker ni imel desne roke in ker je v klubu navada, da se rokujemo je bilo marsikomu nerodno s svojo desno roko prijeti njegovo levo. Vsakomur je pri tem on pomagal in se pri tem smehljal. Ker sem v mladosti sabljal in v tem športu je običaj, da se po vsaki borbi rokuješ z levo roko ( v desni imaš ves čas floret) mi je bilo veliko lažje. Z lahkoto sem ga z levico pozdravil , začutil sem vedno močan odziv. Ko je vedno več hodil na Kras kamor sem se tudi sam vse pogosteje pomikal sva vedno govorila in usklajevala termine kdaj se »bova dobila na Krasu«. Vedno sva oba rekla ko bo cvetel ruj….
Ko se bom vozil iz Štorij proti Kazljam in ko bo na obeh straneh žarel ruj se bom zagotovo spomnil na mehkobo in prijaznost Poldeta.

Janez Rogelj

Leopold Oblak je bil član kluba med 2003 in 2011.Glede na to ,da je živel deloma v Ljubljani in tudi v Munchenu ni bil stalno prisoten, vendar pa ponosen rotarijec,ki je aktivno sodeloval v posameznih akcijah in delovanju kluba. V Rotary je vpeljal tudi svojega sina Emila, ki je ustanovni član RC Ljubljana-Center, katerega je ustanovil naš klub.

Anton Glavan

Hommage a prijatelj Polde,

Na pogreb nisem mogel, sem pa bil na njegovi zadnji razstavi v preddverju Inštituta Jožef Štefan: barvita, žareča, skrivnostna, zapeljiva. Organiziral mu jo je sin Leon (radijski velikan, diplomant Univerze Bologna), s katerim sva se pogovorila o karizmi Poldeta, ki je bil sicer prisoten, a bolan in nepogovorljiv.
Bil je skromen, atelje, poln barv in platen je imel v sklopu Metelkove. A velik, navdušen Slovenec, ki bi rad na Krasu iz propadajoče šole postavil galerijo…
Odšel je še en eminenten član našega kluba.
POLDE, SIT TIBI TERRA LEVIS.

Marjan Cerar

Hvala za podporo na njegovi zadnji poti.

Poldetu je rotarijstvo veliko pomenilo, takoj za umetnostjo je bil ponosen rotarijanec.

Emil Oblak

Vrsto svojih slik in skulptur je podaril v dobrodelne namene.

Janez, pogrešali bomo tvoj smeh, globoke misli in intelektualni pogovor.

Nekateri se spomnimo srečanj, ki jih je Janez Pirnat organiziral v prednovoletnem času na podstrehi hiše na Rimski 9. Podstreha je takrat postal živahen prostor druženja in izmenjave idej.

Ukvarjal se je s figuraliko. Njegovi kipi delujejo nedokončano, kot odlomljeni deli stebrov ali skal.
Poleg kiparjenja pa je bil tudi odličen risar in grafik.

“Sem človek kamene dobe, kamnosek, zaljubljen v vse staro, čim starejše,” je dejal zase.

Janez Pirnatse je rodil v Ljubljani, izviral pa je iz literarno-kiparske družine. Njegova mati je bila pisateljica Nada Kraigher, ravno tako je pisal ded Makso Pirnat, oče pa je bil kipar Nikolaj Pirnat, ki ga je prvi učil risanja in modeliranja. Po očetovi smrti ga je pod okrilje v svoj atelje vzel kipar Jakob Savinšek.

Najprej je študiral arhitekturo, nato pa se preusmeril na študij kiparstva na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, kjer je leta 1959 diplomiral; specializiral se je pri Karlu Putrihu. Študiral je tudi na Inštitutu za sociologijo in filozofijo pri Borisu Ziherlu in Stanetu Mikužu, nato pa se izpopolnjeval v številnih evropskih državah. Kot prejemnik Fordove štipendije leta 1967 je eno leto delovno preživel v ZDA.

Njegovi kipi in spomeniki stojijo po številnih slovenskih mestih. V Ljubljani je najbolj znan njegov spomenik partizanskim generalom in Francu Rozmanu – Stanetu na vogalu Šubičeve in Slovenske ceste (1975), njegovi pa so tudi portret Jurija Vege ob Tržaški cesti, spominski relief Jožetu Plečniku v kleti NUK, spominski relief Gabrijelu Gruberju na vogalu Gruberjeve palače (Arhiv Slovenije) ob Levstikovem trgu, kip Marjana Kozine v avli Slovenske filharmonije in Spomenik kulturnim delavcem, padlim v NOB, v severnem mestnem parku, ki so ga odkrili leta 2011. Za ta prispevek mestu je prejel Župančičevo nagrado mesta Ljubljane.