Ure na javnih mestih služijo kot vidne znamenitosti, ki prispevajo k značaju mesta in izboljšujejo javni prostor. Zgodovinsko so bile javne ure ključni del urbanega življenja in so imele pomembno vlogo pri organizaciji skupnosti, kar je veljalo tudi za uro, ki je stala na križišču pri Ajdovščini, ko se je mimo nje zapeljal mestni tramvaj. Leta 1901 je kozi Ljubljano zapeljal prvi tramvaj, ki je bil velika pridobitev javnega prevoza za razvijajoče se popotresno mesto, pod županom Ivanom Hribarjem. Z gradnjo tramvajskih prog, je križišče Ajdovščina postalo stičišče prog iz smeri Šentvida, Viča, starega dela mesta in Železniške postaje, zato so na njem postavili javno električno uro, da bi se lahko Ljubljančani ravnali po njej.
Prve javne ure so se pojavile na cerkvah in mestnih hišah v srednjem veku, saj večina ljudi takrat še ni imela osebnih ur. V 19. in 20. stoletju so ure postajale simbol napredka in organiziranosti, pogosto povezane s pomembnimi mestnimi središči, železniškimi postajami in trgi. Danes, kljub digitalizaciji, javne ure še vedno ohranjajo svoj pomen, tako kot del mestne krajine kot tudi simbol povezanosti in ritma urbanega življenja.
Tramvaj v Ljubljani je oddaljen spomin in tudi ura na križišču Ajdovščine bi bila skoraj pozabljena, če je ne bi pred dvajsetimi leti, na pobudo Rotary kluba Ljubljana, postavili v istih dimenzijah in obliki kot spomin na nekdanjo tramvajsko uro.
Prvi Rotary klub v Ljubljani je bil ustanovljen leta 1931 in bil ukinjen takoj po drugi svetovni vojni, ljubljanski tramvaj pa je odšel v zgodovino leta 1958. Rotary klub Ljubljana je doživel ponovno ustanovitev leta 1990, tramvaj pa se do današnjih dni ni več vrnil na ljubljanske ulice.
Rotary klubi od nekdaj postavljajo ure v mestih in krajih po vsem svetu kot del projektov za izboljšanje skupnosti ter simbol svojih vrednot in poslanstva. Nekdaj je veljalo za javno dobro oziroma mecenstvo, če je nekdo postavil javni vodnjak ali zasadil drevo, ki je nudilo senco. Obojega so bili veseli popotniki in lokalni prebivalci. Danes pa je čas vrednota, zato je Rotary klub Ljubljana leta 1995 naslovil na MOL pobudo, da bi mestu želeli podariti javno uro, ne le kot napravo za merjenje časa – ampak kot znamenitost, ki odraža rotaryansko zavezanost služenju, ponosu skupnosti in izboljšanju sveta.
Spomin na postavitev je prispeval oblikovalec in nekdanji predsednik Rotary kluba Ljubljana Vladimir Pezdirc, ki je oblikoval današnjo uro na Ajdovščini.
»Naš Tone Glavan je veliko potoval po svetu, med drugim se je udeležil kar nekaj konvencij Rotary International. Imel je zelo izostreno oko za detektiranje raznoraznih obeležij in materialnih donacij rotarijcev po svetu. Vedno je o svojih potovanjih poročal in večkrat predstavil tudi slikovno gradivo.
V času predsednika kluba Antona Gradiška, je na enem od predavanj prikazal uro (prosto stoječa »kandelaberska« štiristrana ura – tradicionalnega izgleda), ki jo je lokalni Rotary klub podaril svojemu mestu, mislim, da nekje v ZDA, mogoče v Bostonu. Peter Breznik je takoj pripomnil, da je »kandelaberska« ura nekdaj stala na križišču Ajdovščina na ploščadi pred gostilno Figovec.
Pozneje so eno dvostrano uro pripeli na fasado nekdanje civilne bolnišnice na križišču Ajdovščina (nekdaj Ajdovska bolnišnica, kasneje stavba Slovenija šport). Po velikem začetnem navdušenju vseh prisotnih, je padla odločitev, da mestu postavimo uro. Takoj sem začel pripravljati idejni osnutek za prostostoječe »kandelaberske« štiristrane javne ure sodobnega videza, saj je v neposredni bližini že stavba Metalke, nova zgradba GZS in nadstrešek Evropa, iz katerih veje sodobnost. Vlogo smo oddali na ustrezne mestne službe in zavod za spomeniško varstvo. Projekt se je začel zapletati, dobili smo negativen odgovor, da trenutno ni možna nikakršna umestitev objektov na področju Ajdovščina, saj v prihodnosti načrtujejo prenovo območja. Spomeniško varstvo je dodatno izrazilo pomislek glede umestitve kandelaberske ure v urbani prostor Ajdovščine. Nismo se ustavili, pripravil sem nov idejni projekt tristrane ure, ki sem jo pripel na spodnji friz fasade Slovenijašport in šel do tedanje županje Danice Simšič. Županja se je navdušila in potrdila projekt in takoj je šlo vse lažje. Relativno hitro smo dobili potrditev projekta in dovoljenje za postavitev. Idejni projekt je doživel manjše spremembe v izvedbenem delu glede na izvedbene možnosti izbranega izvajalca projekta. Izbrali smo podjetje RPS d.o.o. iz Ljubljane, ki je uro izdelalo in postavilo. Februarja 2005, jo je ob krajšem kulturnem programu ob prisotnosti članov kluba in občanov, on situ otvorila in zagnala županja Danica Simšič.«
Čas na uri je tekel, tako kot so tekla leta in Rotarijska ura je mimoidočim nekajkrat sporočala napačen čas, kot bi hotela širiti idejo, da nismo odvisni od časa. Po nekaj letih (ne)delovanja, se je izkazalo, da nismo imeli sreče z izborom mehanizma, saj so za uro izbrali urni mehanizem ISKRA, ki se je pogosto kvaril. Leta 2018 je Stane Mahkovec, član RC Ljubljana Carniola s podjetjem Sten Time priskočil na pomoč, sprejel izziv da obnovi uro na Ajdovščini in obnovljeno podari mestu Ljubljana. Ura se je vrnila modernizirana, s tremi novimi mehanizmi, novimi kazalci in led osvetlitvijo s svojim poslanstvom javne ure, ki koristi skupnosti. To odraža načelo Rotary-ja na osredotočenost zadovoljevanja potreb in služenju skupnosti.
Rotarijska ura na Ajdovščini praznuje svojo 20 obletnico in hkrati obeležuje 120. obletnico organizacije Rotary International, ko je bil ustanovljen prvi Rotary klub, 23. februarja 1905 v Chicagu. Spomin na ljubljanski tramvaj pa se oddaljuje v preteklost, ker čas teče … in nič ne reče.
Zbral in zapisal raziskovalec in pripovedovalec zgodb Edvard Škodič, član Rotary kluba Ljubljana.
Ljubljana, 23.februarja 2025
Kolaž slik, Rotary in Ljubljana, tramvaj in čas. Foto: Edvard Škodič, Miha Dobrin, Vekoslav Kramarič (v letih od 1926 do 1945) in Wikipedia
